MAJA KEUC: »Dom je tam, kjer se spočijem in napolnim.«

Pevka in glasbenica Maja Keuc, ki jo poznamo tudi pod umetniških imenom Amaya, je dolga leta živela v tujini. V rosnih dvajsetih jo je v Rotterdam odpeljal študij solopetja, ljubezen pa je bila kriva za selitev v Stockholm. Tam je tudi uspešno zaključila študij in si gradila pevsko kariero, veliko pa je kot avtorica besedil za pesmi sodelovala s številnimi znanimi glasbeniki, med katerimi sta tudi pevki Anastacia in Janet Jackson ter številni K-pop zvezdniki. V Slovenijo se je redno in rada vračala, a da jo bo pandemija pripeljala domov, ko se je glasbeni ustroj ustavil, si ni mislila. Delo se je preselilo na splet, doma si je postavila domači studio in se je odločila, da tukaj tudi ostane. Nedavno se je tudi preselila v svoje stanovanje, kar je bila odlična priložnost, da z Majo poklepetamo o njenem novem domu, razlikah med življenjem pri nas in v tujini, o njenih načrtih za prihodnost in še čem.

Pred časom si se preselila na svoje. Zakaj si se odločila, da je zdaj čas za ta korak? 

Na svojem živim že od svojega enaindvajsetega leta, ko sem se preselila v Rotterdam. Svoje stanovanje sem imela že takrat, prav tako pa tudi kasneje v Stockholmu. Ko me je lani pandemija nepričakovano pripeljala domov, sem najprej nekaj časa preživela pri starših, ko pa so se stvari malce umirile, sem se preselila v stanovanje v naši prejšnji družinski hiši. 

Kje se nahaja tvoje domovanje in zakaj si se odločila za to lokacijo? 

Nahaja se v predmestju Maribora, torej v mojem rodnem kraju. Pod mano živita babica in dedek, ki kot nalašč vsa ta leta stanovanja nista želela oddajati, petnajst let kasneje pa nas je usoda spet združila in vsi smo zelo srečni, da imamo drug drugega. Z njima sem namreč prav v tej hiši tudi odraščala. 

Stanovanje je mansardno in mi je bilo zmeraj všeč. Leta je bilo prazno, ko pa sem vanj naselila svoje pohištvo, se mi je zazdelo, kot da je od zmeraj bilo moje. Tukaj se krasno počutim! V tujini je bil s temi stanovanji vedno žur, saj je bilo zelo težko dobiti nekaj za dlje časa. Švedi na primer imajo za to zelo kompleksen sistem. 

Kako si si opremila svoje novo domovanje? 

Leta življenja na Švedskem so zelo vplivala na moj okus za estetiko. Zelo mi je všeč skandinavski, skoraj malce minimalističen slog. Ravno prava mera novega in starega. Izjemno pomembno mi je, da se v svojem domu počutim »domače«. Rada imam svetle prostore, zato je moje stanovanje v večini v belih, bež in zemeljskih barvah. Raje kot s spominki ga dekoriram z veliko sobnimi rastlinami, ki so po večini zelene in brez cvetov. Stanovanja sicer še nisem do konca opremila, ker me je hitro za tem zajelo delo in želela sem si nekaj časa tukaj bivati, da ugotovim, kaj je »nujno« potrebno in kaj bi bil le še en impulziven nakup. Rada imam retro svetila, svečke, lesene reči … Sem impersonifikacija besede »cosy« (v slovenščini – udobno). 

Kako bi opisala svoj dom? 

Kot prijeten, svetel, domač, dišeč in z dušo. Meni dom naredi osebni dotik tistega, ki ga opremlja. Pomembno mi je tudi, da zvečer ni nobenih LED-lučk in močne osvetljave, raje imam rumeno, nežno svetlobo. Dom je moj center, kjer se spočijem in napolnim in kamor rada povabim svoje najdražje. 

Imaš rada samoto in čas, ki ga preživljaš sama s seboj v objemu doma?

Rekla bi, da vsekakor in da to tudi nujno potrebujem, da ostajam v stiku sama s seboj. V mojem načinu življenja je veliko impulzov, sama svoj šef sem in dnevno moram sprejeti veliko pomembnih odločitev, kar je lahko zelo utrujajoče in je zato lahko samota resnični blagoslov.

Kako pa poskrbiš zase in za svoje dobro psihofizično počutje? 

Zjutraj pišem dnevnik hvaležnosti, meditiram in vizualiziram. Ker me v življenju zanima ogromno stvari, je moj največji izziv ostati pri eni ali dveh stvareh. Moje delo je v veliki večini precej sedeče in priznam, da nisem ravno nek pohodnik, čeprav obožujem naravo. Se pa prisilim, da vsak dan telovadim, pa če je to le deset minut ali kdaj tudi eno uro. Ni pomembno kako, a nekaj moram dnevno narediti za svoje telo in svoj um.

Dolgo časa si živela v tujini. Kakšna je razlika med življenjem v tujini in življenjem v Sloveniji? Katere so ključne prednosti in slabosti?

Vsepovsod so minusi in plusi. Mislim, da se Slovenci resnično ne zavedamo, v kakšnem raju na Zemlji živimo. In to mislim v čisto vseh pogledih. Pri sebi morda kot največji izziv vidim, kako se je po vseh teh letih tujine doma težko spet najti glasbeno, saj pri nas stvari delujejo zelo drugače kot zunaj. Trg in možnosti so seveda bistveno manjše in tudi žanrsko smo omejeni, če želimo od tega živeti. Žal moram reči, da opravljanja v tolikšni meri kot doma nisem doživela nikjer v tujini. Po drugi strani pa znamo zelo toplo sprejeti človeka in mu pomagati, kar sem v tujini najbolj pogrešala. Bi pa rekla, da so nam Nizozemci bolj podobni kot Švedi. Bolj so povezani s svojimi družinami kot recimo Švedi. Oboji so precej progresivni in napredni, kar se tiče inovacij, načina razmišljanja, povezovanja. Predvsem Švedi so zelo vljudni in odprti, kar se tiče sprejemanja in podpiranja drugačnosti. Jih pa Slovenci oboje precej prehitimo pri kakovosti hrane in dostopa do zelo raznolike in čiste narave!

Se je bilo na življenje v tujini težko privaditi? 

Zlagala bi se, če bi rekla, da je bilo enostavno. Glasbena oziroma katerakoli industrija je že sama po sebi kruta in težka, prileteti v popolnoma tuje okolje, kjer si moraš vse zgraditi iz nič, se naučiti tudi drugega jezika, ki ga zares prvič slišiš, pa je že zgodba zase. Moja narava ni takšna, da bi dala ljudem jasno vedeti, kdo in kaj sem, ko vstopim v prostor, tako da si lahko predstavljate, da so bile te stvari zame precejšen izziv. Tri leta sem denar za študij in življenje služila večinoma v Sloveniji, študirala na Nizozemskem in se gradila na Švedskem. Ko sem slišala, da ljudje govorijo, da sem se preselila k Švedu, ki me preživlja in odpira vrata v industrijo, mi je šlo resnično na smeh, ker je bila resničnost precej drugačna.  

Ogromno sem se naučila o sebi in zelo dobro vem, kako je živeti izven cone udobja do te mere in tako dolgo, da cone udobja v bistvu sploh več ne poznaš. Domov sem prihajala vsak drugi mesec za tri dni tu in tam, ker sem še zmeraj v vseh teh letih veliko nastopala. Pogrešala sem varnost, ker si je takrat nisem znala dati sama, svoj jezik in svoje ljudi, zamudila sem rojstne dneve in praznovanja svojih najdražjih in se velikokrat čutila krivo, da se morajo vsi prilagajati meni, ker pač pridem domov takrat, ko lahko. Do tega čutim veliko hvaležnost. Po drugi strani pa sem spoznala druge kulture, imela možnost sodelovati s svetovno znanimi imeni in z glasbeniki najvišjega kova z vseh kontinentov tega sveta, prepotovala in doživela sem več, kot sem si kadarkoli lahko predstavljala, in dobila sem neposredno izkušnjo, kako deluje svetovna glasbena industrija. Nič ne bi spremenila in hvaležna sem za čisto vsako izkušnjo v življenju, ker me je vse to nekaj naučilo in me okrepilo.

Ali povezave s tujino še ohranjaš? Si želiš ali morda celo načrtuješ, da bi ponovno odšla v tujino za dlje časa?

Absolutno in upam, da ostanemo povezani za zmeraj. Nekatere vezi ostanejo močne, četudi se s temi ljudmi ne vidiš in slišiš tako pogosto. Ko veš, kako je lahko, tega ne moreš pozabiti in zavestno ali podzavestno to vedno potem tudi iščeš. Glasbeno sem še najmanj raziskala Ameriko, kjer je moja zvrst glasbe najmočnejša in kamor me življenje trenutno vodi in se mi odpirajo zanimive priložnosti. Sledila bom notranjemu klicu in kdo ve … Morda pa bom kakšno življenjsko obdobje preživela tudi tam. 

Kakšni so tvoji glasbeni načrti? Kaj nas čaka? 

Za mano je zelo koncertno obarvan september, v oktobru sem bila v New Yorku, kamor sem odpotovala delno poslovno in delno zato, ker sem morala opraviti še določen del dodatnega glasbenega izpopolnjevanja. Trenutno čutim, da sem prvič v takšnem mentalnem stanju, da nimam občutka, da se mi mudi in lahko končno vložim čas v glasbeno izpopolnjevanje na področjih, ki se mi zdijo pomembna, da bom lahko tudi avtorsko ustvarjala čim bolj samostojno. Lepo je sodelovati z drugimi in je tudi nujno potrebno, a čutim, da je umetnik v meni šele letos začel resnično kukati na plano.

Tina Ambrožič

Fotografije: Žiga Kalan, Urška Premik